Predhodnico te igre, Final Fantasy XIII, bi mnogi, ki so jo igrali, označili za preveč linearno. FFXIII je igralce popeljala skozi 20 ur dolgo in kar zanimivo zgodbo, v kateri igralec kljubuje bogovom. Kljub temu in kljub zelo dobro dovršenemu sistemu bojevanja, pa časa za raziskovanje okolja v 13. delu te fantazijske igre ni bilo dovolj. No, pravzaprav ga (na žalost) sploh ni bilo.

Ko so pri Square Enix-u oznanili, da bo letos izšlo nadaljevanje igre, so se mnogi ustrašili, da bo imela Final Fantasy XIII-2 – tako kot njena predhodnica – preveč linearen način igranja. Ustvarjalci pri Square Enix-u so svojim oboževalcem z izjemno odločnostjo hoteli dokazati, da se motijo, in z novim delom Final Fantasy-ja jim je to končno uspelo! Final Fantasy XIII-2 nam postreže z izboljšanim načinom igranja kot kdajkoli poprej. Igralec je v novem delu franšize veliko bolj svoboden. Že tako odličen sistem bojevanja, so pri FFXIII-2 še toliko bolj dovršili, dodali pa so tudi nekaj novosti, kot npr. udomačitev raznih pošasti, ki se potem borijo za vas. Žal pa so se pri Square Enix-u na izboljšanje načina igranja nekoliko preveč osredotočili, saj so ob tem nekoliko pozabili na zgodbo, ki je nekoliko povprečna, prav tako pa vsebuje (pre)malo zapletov, ampak še vseeno zadovolji nezahtevnega igralca.
Glavni akterji delujejo popolnoma brez duše in čustev, ampak to še ne uniči igre. Brez dvoma je igra boljša od njene prehodnice, ampak še vedno ji veliko manjka, da se bo lahko kosala s tistimi najboljšimi RPG-ji, kot je npr. The Elder Scrolls V: Skyrim.

Že takoj ob začetku igre se srečamo s staro znanko – Lightning, ki se je iz neznanega razloga znašla v kraljestvu Valhalla, kjer varuje prestol pred tistimi, ki bi moč prestola izkoristili za širjenje zla in uničenja. Medtem ko se ona bori s črnolasim Caiusom, spozna neznanca iz prihodnosti, ki sliši na ime Noel. Noela pošlje na nevarno in nepredvidljivo popotovanje skozi čas, da bi ta našel njeno sestro in jo pripeljal v Valhallo, saj mora Lightning varovati prestol.
Med igranjem boste lahko kontrolirali Lightningino sestro Serah in pogumnega junaka Noela, s katerim boste začeli čarobno potovanje v času. Že takoj se jasno vidi, kako zelo so pri Square Enix-u izboljšali način igranja. Svet je veliko večji in skrivnostnejši. Final Fantasy XIII-2 spodbuja igralca k raziskovanju. Svoboda še v nobeni Final Fantasy igri ni bila večja, zgodba pa kljub temu, da je »zgolj povprečna« ne izgubi rdeče niti in še kar zadovolji, čeprav bi lahko bila veeeeeeeeliko boljša.

Prav tako pa boste lahko odklenili sposobnost, da boste lahko zaprli časovna vrata, s tem pa se bo celoten svet, v katerem se boste v tistem trenutku nahajali enostavno resetiral oziroma nekako »ponovno zagnal«. To je še posebej dobro, če si boste želeli popraviti kakšno napako, ki ste jo storili ali pa če boste želeli preizkusiti nekaj novega. Ogromno svobode v Final Fantasy XIII-2 resnično izboljša igro. V FFXIII-2 raziskovanje in raznolikost sveta premagata zgodbo.
Final Fantasy XIII-2 vsebuje več ključnih izboljšav - tako večjih kot manjših. Ena izmed večjih sprememb je ta, da sta Serah in Noel edina predstavnika človeške rase, ki jih lahko kontrolirate, prav tako pa si lahko pridobite »zaveznika iz narave«. To je pošast, ki jo lahko udomačite, če jo premagate v boju. Vsaka pošast ima različne sposobnosti; tako v bitki, kot zunaj nje. Pošasti prav tako lahko napredujejo v stopnjah, če konzumirajo določene predmete.
Pa tudi sistem bojevanja se je v FFXIII-2 še izboljšal, je pa še vedno zelo podoben načinu bojevanja iz prejšnjih delov Final Fantasy-ja. Ustvarjalci igre so namreč dodali samo nekaj manjših, a pomembnih izboljšav. Način bojevanja v FFXIII-2 veliko zabavnejši in nam postreže z bolj adrenalinskimi boji. Prav tako se vrača auto-battle, ki je bil prav tako deležen nekaj manjših izboljšav, ki bojevanje nekoliko popestrijo.

Final Fantasy franšiza je znana po tem, da vsebuje odlične zgodbe, ampak to žal ne velja za FFXIII-2. Podlaga za zgodbo je zelo dobra, ampak tega pri Square Enix-u enostavno niso izkoristili, pa čeprav bi morali. FFXIII-2 bo zelo težko zadovoljila tiste igralce, ki uživajo ob igranju iger z dobrimi zgodbami, še posebej pa razočara konec. Konec ni prav nič zanimiv in ne ponudi nobene resolucije. In to je za franšizo, ki je bila znana ravno po dobrih zgodbah, enostavno slabo.

No, kakorkoli; Square Enix so dokazali, da lahko naredijo tudi bolj zahtevno igro. Škoda le, da je zgodba tako nezanimiva in povprečna. Igra nam ponudi zelo dober smisel za humor, nekoliko izboljšano grafiko in dobro zvočno podlago. Igralca, ki sta posodila svoj glas Serah in Noelu, sta svoje delo opravila odlično, ostali pa so zgolj solidni. Način igranja izredno dobro dopolnjujejo zbirke udomačenih pošasti.

___________________________________________________________________________________
Domen Valjavec VideoIgre.si

Komentar urednika